Uvod

Maj 68 v literaturi in teoriji: zadnja sezona modernizma v Franciji, Sloveniji in svetu

Osnovni podatki

Šifra projekta: J6-9384, temeljni raziskovalni projekt
Čas trajanja: 1. 7. 2018 – 30. 6. 2021
Vodja projekta: dr. Marko Juvan
Financer: ARRS, Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije

Obseg: 1,72 FTE
Projektna skupina: dr. Marijan Dović, dr. Jernej Habjan, dr. Andraž Jež, dr. Marko Juvan, dr. Alenka Koron (vsi Inštitut za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU), dr. Aleš Gabrič (Inštitut za novejšo zgodovino)
Zunanji sodelavci: dr. Varja Balžalorsky Antić, Andrej Tomažin; študentki Ana Jarc in Nataša Šušteršič; oblikovna zasnova: Boštjan Pavletič (Rostfrei, d.o.o.)
Ključne besede: študentsko gibanje, modernizem, neoavantgarda, teorija in literatura, svet-sistem, 1968–1972

Slika 1: Množica študentov pred Filozofsko fakulteto na Aškerčevi cesti v Ljubljani, foto: Edi Šelhaus, hrani: Muzej novejše zgodovine Slovenije
Sliki 2, 3: Problemi – Katalog, julij avgust 1968: Rastko Močnik in Vojin Kovač – Chubby

Povzetek

Predlagani projekt v preučevanje globalnega študentsko-delavskega gibanja, ki je izbruhnilo maja 1968, posega s sistemsko analizo dveh doslej zanemarjenih, a ključnih vidikov – literarnega in pol-perifernega. Projekt bo analiziral, kako sta bili kritična teorija in poznomodernistična, neoavantgardna literatura povezani s protestništvom, ki se je zunaj okvirov institucionalizirane politike na prelomu iz šestdesetih v sedemdeseta leta 20. stoletja zavzemalo za družbeno-gospodarsko transformacijo tako kapitalističnega sveta-sistema kakor njegove socialistične alternative.

Neoavantgardna literatura in teorija sta prelomili tako z buržoazno kakor s socialistično različico institucije umetnosti, vključno z njunima kanoniziranima interpretacijama literature v etablirani humanistiki in šolskem aparatu. S tem sta literatura in teorija ne glede na medsebojna razhajanja (antihumanizem strukturalizma vs. posteksistencialistični individualizem literature) odpirali možnosti, kako utopično-transformativni impulz prenesti iz mišljenja v politično delovanje, iz konceptov in estetskih občutenj pa v vsakdanje življenje. Projekt bo primerjal dogajanja v kapitalističnem Parizu, centru modernega svetovnega literarnega sistema in globalnem izvozniku teorije, in socialistično Ljubljano – literarno polperiferijo, v kateri pa se sta se v sinhroniji s Francijo porajali teorija, ki je pozneje doživela svetovno priznanje (t. i. ljubljanska lacanovska šola), in literarno-umetniška neoavantgarda, ki je skupaj z drugimi prispevki iz svetovnih periferij in polperiferij revitalizirala imunizirani modernizem zahodnega jedra (npr. t. i. ludizem in konceptualizem skupine OHO).

Slika 4: Delavska zasedba tovarne v južni Franciji, jun. 1968 (foto: George Garrigues, vir: Wikipedia)
Slika 5: Predavalnica v Univerzi v Lyonu (foto: George Garrigues, vir: Wikipedia)
Slika 6: “Prepovedano je prepovedati!” Situacionistični grafit, Pariz 1968 (vir: Wikipedia)

Predlagani projekt izhaja iz hipoteze, da se je kritika, ki so jo v ZDA ter Zahodni in Vzhodni Evropi izrekala ali navdihnila študentska gibanja, v Sloveniji (kot republiki neuvrščene in samoupravno socialistične Jugoslavije) izrazito premestila s političnega polja na polje kulture in literature. Ko se z zlomom študentsko-delavskega gibanja izteče zadnja faza modernizma, sta v jedru sveta-sistema sledila postmodernizem v estetiki in neokonservativizem v politiki. V Sloveniji in drugih jugoslovanskih republikah pa zadnji sezoni modernizma sledijo družbenoekonomska in kulturna kriza samoupravnega eksperimenta, krvav razpad federacije in nastanek neodvisnih držav naslednic. Projekt bo odgovoril na vprašanje, kako je leto 1968, ki mu je transformacija sveta dozdevno spodletela, privedlo do leta 1989, ki pa je svet transformiralo tako, da je razglasilo konec utopije, ki je navdihovala leto 1968. V ta namen bo projekt sestavil in z najnovejšimi pristopi digitalne humanistike analiziral arhiv slovenske literarne in teoretske produkcije obravnavanega obdobja. Pri tem bodo v ospredju vprašanja transformacij v štirih različnih, a tesno povezanih družbenih sferah: v državnem in literarnem jeziku, v razmerju med literaturo in vizualnimi umetnostmi, v generacijski strukturi javne sfere in v patriarhalnih strukturah povojne družbe.